Zbiljska noč 2009

Sošolke so me prepričale naj pridem v Zbilje na zbiljsko noč, da se bomo imeli fajn. Sepravi, spet bom bila pjana kot čep in imela celodnevnega mačka. Rekla sem zakaj ne. K. me je zapustil tako kot sem se bala, da se bo to zgodilo in nujno sem potrebovala takšno noč. Odšla sem.

S sošolko sva prispeli v Zbilje in seveda sem bila že konkretno pod dozo, ko sem srečala D., tipa iz Kranja (maj 2008), klical me je T., da pride, ker bi me rad videl. Tako je prišel, jaz pa sem zapustila idejo, da bi lahko na varnem prespala pri sošolki. Tako smo v Zbiljah ostale 3 budale T., B. in jaz. Nismo vedeli kam gremo, kako bomo prišli nazaj do Ljubljane samo šli smo.. Počutila sem se tako blazno svobodno, da bi lahko letela. Vseeno mi je bilo. Sprva smo hoteli iti na štop, potem pa smo počasi obupali. T. je ležal sredi ceste ampak nihče ni ustavil, plezali smo po znakih in pijani vozniki so nam veselo mahali. Na koncu je ustavil nek avto, ki me je zmotil med mojim sedenjem na pločniku in risanju v zvezek. Pride tip ven in potegne značko, začne neki nakladat, jaz pa ga na koncu vprašam, če namerava iti v Ljubljano, da bi še nas zapeljali. Znorel je, da nas narkomanov policaji ne bodo peljali domov. Vsak od nas 3 si je mislil svoje.

Hodili smo in hodili, prišli do Medvod, prišli do centra Medvod in zopet šli na štop. Ustavil nam je bel avto z nekim tipom notri. Vpraša nas kam gremo, rečemo do Ljubljane in šli smo. Nismo vedeli s kom se peljemo, samo peljali smo se. Odločili smo se, da gremo na Metelkovo in tipo nas je res zapeljal do Metelkove, pravzaprav direktno v Metelkovo mesto in tam je bilo polno pijanih alternativnih študentov. Igrali smo na činele, pili pivo in na koncu sva s T. ob pol 5 zjutraj peš hodila skozi Tivoli do mene.

Prizor zjutraj je bil nekako tak, da sva obadva pila kavo, okoli 3 je odšel od mene in jaz komiram že cel dan v postelji z laptopom v naročju.

Samsko življenje je zakon!

Poletje.

Vem, da nisem pisala že zelo dolgo časa, vendar se je v tem nepisanju zgodilo veliko stvari. Ene so bile boljše, ene slabše, vsekakor pa je bila ena bolj zanimiva od druge.

Meseca maja sva z L. spet pristala skupaj in se probavala nekaj trudit vendar nekak ni šlo. V šoli je bilo obupno, nisem vedela ali bom naredila letnik brez popravcev ali me bo fizika zaj*bala, na koncu je bilo vse v redu, fiziko em popravila in začelo se je poletje.

Dogajali pa so se tudi najlepši dnevi mojega življenja ponovno. Bila sem zaposlena v baru Jugoslavija in K. sem povabila, če me pride kaj pogledat. Seveda nisem verjela, da se bo dejansko prikazal ampak meni je šlo samo za promet. Neki petek sedim na čikpavzi na stopnicah in zagledam špuro, zaslišim ketne in takoj sem vedela to je K.!! Hitro sem ugasnila cigaret ter odšla v lokal za šank. Stopil je notr in spogledala sva se. Pzdravil me je in jaz sem bila zopet v oblakih. Ko me je zamenjal L. (ki je sedanji lastnik lokala) sem šla do K. mize kjer sva se pogovarjala ves večer.

V ponedeljek sem jaz popravljala fiziko in sem bila precej na trnih. Med glavnim odmorom sem tak kot ponavadi šla na cigaret ko vidim na mobitelu sms od sošolke: K. je pred šolo, čaka te. Srce mi je začelo biti in res, stopila sem na dvorišče in on je sedel tam in mi pomahal. Bila sem tako srečna, da bi lahko letela. Čakal me je vse do konca pouka nato pa smo šli skupaj domov, vsak v svojo smer.

V torek je prišel med glavnim odmorom samo po mojo telefonsko št., češ, da bi mu sporočila, če sem popravia fiziko. In res, Taja popravi fiziko in napiše K. sms. Takoj me je povabil na pivo. 15 do 3 na Prešercu. Bila sem vznemirjena, hkrati pa sem vedela, da tega občutka nikakor nebi smela imeti zaradi L. Sedela sva za Križankami in pila pivo, 1, 2, 3 , 4 kdo bi jih štel. Pospremil me je do postaje in objel tako tesno, da sem čutila, da je tole nekaj več kot pa prijateljsto. Čez par ur dobim sms: Zaljubil sem se vate. Gledala sem tisti sms vsaj ene pol ure, ker nisem morala verjeti, da je to res. Čez prb. 1 uro dobim sms: "Res sem zaljubljen vate, bodi z mano." Kasneje me kliče že ves pijan, da me hoče in, da se bo boril zame.

V sredo me je čakal pred šolo. Spet. Šla sva na pivo in se pogovarjala, srečala sva par ljudi, ki so nama obema šli na živce in samo izbirala sva trenutke, da sva bila lahko malo sama. Na poti v trgovino po pivo, mi je rekel: "Pust L., bod z mano. Js te bom res cenu Taja, sam bod z mano." Seveda mi je to ugajalo saj sem bila zaljubljena točno tako, kot sem bila v I. Lahko bi letela in najraj bi se zadrla kako glupo zatreskana sem. Še isti dan sem pustila L. Stopila sem h K. in mu povedala, da sem samska, on pa me je potegnil k sebi, me pogledal s tistimi prečudovitimi modrimi učki in mi rekel aja? Me poljubil in rekel:"A bi bla z mano?" Verjetno sem zardela, saj sem čutila rdečico na obrazu in mu čisto potiho, sramežljivo rekla ja. Tisti dan sva se z materjo skregale tako hudo, da sem zbežala od doma. K. je rekel naj pridem k njemu in dejansko sem. Prespala sem pri njem že 1. dan. Izgledal pa je tako, da sva se do 4 zjutraj pogovarjala in pogovarjala o vsem mogočem in nato zaspala.

Bilo je prečudovito. Vedela sem, da ni bilo fer do L. in tudi vedela sem, da je bil tisti mesec, ko sva prišla nazaj napaka. To nisva bila več midva, med nama je bilo preveč sranja, da bi bilo sploh še kdaj isto.

Tako sva s K. skupaj preživljala use dneve. Spomnim se enega izmed čudovitih prizorov. Šla sva čez šuštarski most, ko me je potegnil k sebi in me pogledal v oči in mi rekel:" Rad te imam, prou zares, mal, ampak te mam". In me poljubil. Tam je sedel moški, ki je igral na kitaro. Ko naju je videl je začel igrati Imagine od Johna Lenona, prizor je bil filmski.

Isti teden, me je hotel predstaviti svoji klapi in odšla sva na Metelkovo. Prišla sva tja in mislila sem si, da me nihče ne bo hotel sprejeti, ker me L. nikoli niso, vsaj ne tako dobro. Takoj smo se zaštekali in pogovarjali cel večer. Tisto noč sva s K. odšla k njemu spat. Sobote zjutraj ne bom nikoli pozabila:
Zbudila sva se skoraj istočasno, se poljubila in se gledala. Prestavila sem se čez njega in začel me je poljubljati in objemati. Tisto lepo sobotno jutro sem se mu predala. Takrat sem postala samo njegova. In spati z njem je najlepši možen občutek! Mislila sem, da bova skupaj, združena v eno lahko zletela stran os vsega tega sranja.

Prišle so počasi poletne počitnice in najprej sem jaz odšla na rock otočec, ki je bil prav tako nor kot prejšni, le, da sem pogrešala K. in storila določene stvari na katere sploh nisem ponosna. Prav zdaj pa traja metalcamp na katerega je odšel K. Pogrešam ga in strah me je, da bo tam spoznal kakšno žensko s katero bo imel afero oz. se bo zaljubil v njo. Mobitel ima izklopljen, kar je razumljivo saj je na festivalu ampak vseeno.. Upam na najboljše, vendar mi spomini z I. nikakor ne izginejo iz glave... Kljub vsemu pa me zanima ali bo to zgolj poletna avantura, ali kaj več?

Prelom življenja.

Ja, res je, zadnji mesec, oz. zadnji 3 tedni so bili precej naporni zame. Pa ne samo zaradi L.-ja ampak tudi zaradi problemov družine, in same sebe.

Veste, nek stavek me je spravil k sebi. Kaj pa je en dan v primerjavi z celim življenjem, in kaj je 1 leto? Mogoče je 5 let že nekaj. Potem pa si rečem, v življenju je pomemben prav vsak dan. Čisto vsak. In zase bi lahko rekla, da jih izkoriščam na polno.

Tole končanje najine zveze pravzaprav ni bila najslabša stvar v mojem življenju kot sem mislila. Ja, še zmeraj jokam, ja še zmeraj ga kličem in ga hočem nazaj, vendar vedno manj. Ker me usakič zabije in jaz sem vsako stopničko nižje. Začela pa sem živeti tako kot včasih. Ja, pijem ga, se imam fajn, spoznavam nove ljudi. Predvsem pa.. S svojim razredom smo se zaštekali v nulo in ga zdajle žuramo skupaj že 3 tedne.

V petek smo ga pili od 8ih zjutraj naprej pa do polnoči. In ne, ni alkohol vse. Moj point tega je, da je verjetno ta dobra stran tega preloma, novo življenje, nova družba, novi prijatelji, nova jaz. Mogoče ne totalno drugačna, le malce dopolnjena. Življenje je neskončna sestavljanka..

Biti močan.

Lahko je govortiti, malce težje je začeti dejansko razmišljati o tem, najtežje pa je to izpeljati, vsaj točno tako kot si si zamislil.

Z Lukom sva šla prejšno soboto narazn. Da, zaradi mene. Najprej sem se počutila svobodno, čez čas pa sem ga začela pogrešati. Prav zares pogrešati. Mislim, da tisto kar sva imela je dejansko bilo tisto pravo, le da se noben od naju tega ni zavedal. Smešno, ljudje se nikoli ne zavedamo stvari, dokler jih ne izgubimo. Kakorkoli, skoraj na kolenih sem ga prosila, če se lahko vrnem, dobila pa sem hladen tuš. O mojih pizdarijah, ki sem jih počela, raje nebi govorila. Ja, vem, da sem jaz kriva, ker sem jaz zaključila zvezo in tudi razumem ga, da je lahko takoj prešaltal na drugo punco, ki ga nima rada niti on nje ne. No okej, če priznam po resnici tega na razumem, ampak uredu:).

Priznam, stvari so mi krepko začele polzeti iz rok. Pomislila sem na najhujše stvari, ki bi jih rada storila, toliko, da sem se spravila do poskusa samomora. Pravzaprav me brez mojih prijateljev več nebi bilo tukaj. Vem.. Puhoglavka, depresina najstnica, ki bi se šla ubiti zaradi fanta. Tega se zavedam. Izpadla sem totalno otročje, totalno sem se ponižala. Vedela sem, da je narobe, hkrati pa se je zdelo tako prav.

Nauk vse te zgodbe? V prejšnem postu sem pisala, da se vse zgodi z namenom. V kar tudi sama verjamem. Vse kar se mi dogaja se mi dogaja z namenom. Zato, da bom tisto svojo skalo lahko porinila še 1cm preden se je rešim. Ali pa se je bom? Verjetno. Čas celi rane, tudi moje bo.

Na koncu pa zate Luka:
Hočm, da prebere ves svet, da te ljubim, najina zveza je bila najlepša možna. Spet se ponižujem, pa kaj? Zadnič je. Govoril si, da me ljubiš, da bi vse naredil, da bi bila spet skupaj. Sedaj me nočeš več. Mislim, da ta tvoja "ljubezen" ni bila pristna, prav tako kot moja ljubezen ni bila tako hladna kot sem mislila, da je. Šele zdaj čutim kaj vse sem izgubila. Najboljšega prijatelja, najbolšega možnega partnerja, čeprav sem hodila z osebo, ki se je v 1 tednu spremenila tako drastično, da te ne prepoznam več. Ampak ja. Ljubim te in te večn bom. Tega najinega enega leta nebom nikoli pozabila. Nikoli. Oprosti, ker sm zajebala, oprosti, ker sem te prizadela. Oprosti za vse skrbi. Včasih bi se ti najraje opravičila še za to, ker si me spoznal. Pa se ne bom. Ker sva skupaj doživela toliko lepih trenutkov. Škoda, ker se je moralo tako končati. Ampak, življenje gre naprej, vsak po svoji poti do sonca..

Vsaka stvar je dobra za nekaj?

Pred prb. tednom dni sem dobila bolečine v ušesih, šla do enega zdravnika, drugega pa spet nazaj k prvemu in nihče ni imel pojma kaj je. Končno sem prišla do specialista a ORL, ki mi je povedal, da imam na desnem ušes le še 60% sluha in, da verjetno nikoli več v življenju ne bom slišala nizkih tonov. Okej, šok najprej. Neke tablete dobim, potem mi reče, da v petek nujna kontrola. Okej, sekiranje in vsa pizdarija je bila premočna.

Ob takih trenutkih se zaveš kako srečni smo lahko, da lahko vidimi, slišimo, tipamo, okušamo. To jevendar čudovito! In zaradi kakšnih neumnih stvari se vsi skupaj sekiramo. Zdravniki ne vedo kaj mi je, mogoče imam to, mogoče imam uno in nihče neve kaj bi še naredili, jaz pa se počutim najbolje kot kadarkoli v svojem življenju! Posvečam se stvarem, ki me res zanimajo, računalnik sem totalno zanemarila, poskušam "obuditi" prijateljstva, ki se mi zdijo pomembna, in mogoče zgraditi nova. Enostavno super je! Sedaj pa odhajam na svoj vijolčne črn poni in se odpeljem v tivoli, kjer se bom sprostila in risala:)

Sanje, smrt, nerealnost, 1m nad tlemi

Sanje kaj sploh so? Že nekajkrt sem sanjala, da sem mrtva. Veste kako je ta smrt izgledala? Bila sem tu na zemlji, gledala svoje prijatelje ampak mene ni nihče videl, slišal ali občutil. Bolelo je, pa ne fizično, psihično. Kaj pravpzaprav je smrt? Ja, globoka tema, globoka vprašanja, nejasni odgovori. Kaj se zgodi potem?

Telo strohni, okej. Kaj pa mi? Osebnost? Naše razmišljanje, vse na čemer smo gradili, to ne izgine, nemore enostavno nemore. In tega se zadnje čase bojim. Debato sem premlevala z veliko različnimi ljudmi in vsak od njih je imel različen pogled na svet. Zanimivo mar ne? Zanimivo je tudi to, kako zadnje čase berem karakterje ljudem, tistim, ki se samo delajo in tistim, ki mislijo, da so. Pravzaprav me moje sanje nekako spodbujajo k temu, da se ne sekiram preveč za stvari, enostavno so tam kjer so in ne premikajo se s sekiranjem ampak z dejanji.

Spoznala sem človeka, ki plava, lebdi nad ljudmi, nad svetom. Enostavno popeljal me je skozi njegov svet, letela sva nad oblaki, in samo mm nad tlemi. S takim človekom se da pogovarjat in imeti debati, ki lahko trajajo ure in ure in ure, človeka pa se ne naveličaš in vse kar ti ostane je čopič, barva in tvoja čustva, ki z vsakim dotikom priletijo na dlan..

Ko smrt preseneti na totalno drugačen način...

Bilo je 5. šolsko uro, ko so imeli frej uro in smo veselo sedeli v skali. Bližalo se je koncu naše proste ure in s sošolko sva pobrali torbe, se oblekli in odšli na cigaret. Vmes ji zazvoni telefon in se javi. Zagledam ji solze v očeh in komaj, je zadrževala, da se ni zjokala. Slišala sem samo kera mama? Vedela sm. Vedela sem, da je nekaj narobe in to hudo narobe. Umrla ji je. Po končanem telefonskem pogovoru mi je padla v objem in jokala. Spomnila sem se sebe, ko mi je umrl dedek, ko sem bila še čisto majhna punčka in za kanček sem občutila kako mi je moralo biti, ko mi je umrl oče. Podzavestno. Pa čeprav se ne spomnim, vem, da je to še danes ostalo nekako globoko, zasidrano v meni. Ob 3 je odšla na avtobus domov. Jokala se je še nekaj časa in komaj zadrževala solze. Bilo mi je hudo, res hudo. Jutri nas skoraj vse čaka popravljanje nmsjov in ona bo to zamudila:/

Prizor mi še kar ne gre iz glave. Sonce mi je sijalo v oči in delno na njen obraz, tista mimika, solze v očeh in nakoncu izbruh joka so bili dokaj pretresljivi zame. In ugotovila sem, da sem se navezala na njo in ni mi bilo vseeno zanjo. Upam, da se bo vse uredilo tako kot se mora.

Jutri pa držite pesti, da popravim tisto zarukano fiziko in zgodovino;)